Nekega dne se nenačrtovano spoznata dve zanimivi osebi. Privlačita se na prvi pogled, on je zabaven, ona koketna, zato kmalu pristaneta v skupni postelji.
Rezultat je obetajoč, vedno pogosteje gravitirata drug proti drugemu in kmalu levji delež vse pogostejših zmenkov predstavlja čuten in predvsem dober seks.
V avtu, na stranišču, v gozdu, v veži, na stopnicah in celo v garderobi. Kljub nerodnim lokacijam in včasih neposrečeni izbiri situacije, je seks pravljičen; njej vedno pride, njemu vedno stoji. Zaradi visoke ravni hormonov je njena koža lepša, celulit izgine iz središča njene pozornosti in kljub izjemnemu apetitu postane vitkejša in zapeljivejša. On se kot naročeno spomni vseh osnov klasičnega bontona, prvič po dolgem času postane nezadovoljen s čistočo svojih nohtov in brezkompromisno iz predala deložira vse spodnjice, ki jih skupaj drži le še par nitk.
Če bi bila v filmu, bi se v tem trenutku poročila in živela srečno in zaljubljeno do konca svojih dni. V tej zgodbi pa ima ona arogantnega šefa, stanodajalec ji že tri mesece obljublja, da bo popravil puščajočo pipo v kopalnici in sredi čela se ji je razvil prav nemarno srbeč lišaj. Pa še kakšen mozolj za povrh. On ni na tekočem z rezultati angleške nogometne lige, v službi so mu v varstvo podtaknili pripravnika in mama ga vsak dan kliče in sprašuje, kdaj ji bo blagovolil podariti vnuka.
Ker nista v filmu, je prvi resen prepir po šestih mesecih neizmerne sreče neizbežen. Oba si glasno prevetrita ventile in kot protiutež za nekaj dni vključita ‘mute button’. Ne mine dolgo, ko sta si spet v objemu, a tokrat z malce bolj realnim pogledom na svet.
Zavedata se, da imata oba napake, ki jih še do pred kratkim nista opazila in sprašujeta se, ali ne bodo te napake morda nekoč usodne za njuno zvezo. Zveza napreduje, s časom naraščajo bolj ali manj (ne)pomembni konflikti in upada količina spolnih odnosov.
Čez 4 leta živita skupaj. Oba sta zaposlena s polnim delovnim časom, ona študira ob delu, on hodi na rekreacijo s frendi in na obvezno pivo po njej. Seksata dvakrat na mesec, po ustaljenem vzorcu in z ne pretresljivim, pričakovanim rezultatom. Skupno življenje je postalo navada in največji adrenalinski učinek predstavljajo dlake na milu ter višina računa za ogrevanje.
Spolna želja po partnerju z leti upada, nadomesti jo zaupanje in prijateljstvo med partnerjema. Statistika daje lažen občutek norme, ki določa pravilno količino spolnih odnosov, pozablja pa se, da so ocene zelo subjektivne, zato spolnega zadovoljstva ne moremo ocenjevati z merili intimnega življenja drugih.
Konflikti med partnerjema zaradi količine spolnih odnosov so zelo pogosti in z leti še naraščajo. Moški ob vsakem spolnem odnosu doživijo orgazem, zato ga enačijo z užitkom in si želijo pogostejše spolne odnose. Ženske potrebujejo dalj časa za vzburjenje in doseganje vrhunca, zato spolni odnos enačijo predvsem z emocijami. Vendar ljubezen ni
odvisna od spolnosti – vse več naj bi bilo parov, ki jih bolj kot spolni odnosi zadovoljujeta družina in občutek varnosti.
Težave nastanejo, ko pride do nepremostljivih razhajanj v pričakovanjih in željah, zato je odkrit pogovor med partnerjema nadvse pomemben.
Frekvenca spolnih odnosov je namreč stvar potreb in želja posameznega para in ne statistike, zato ne nasedajte člankom v svetlečih revijah, ki vam narekujejo koliko, kdaj in kako morate seksati, ampak si svoj ritem diktirajte sami.
In kolikokrat seksate vi?
