Objavljam razmišljanje tipčka, ki ga poznam in cenim že leta, zato vem, da veliko razmišlja o tem in onem. In to počne še kako dobro!
Kot pripadnik moškega spola, in to zelo zagret pripadnik, če lahko dodam, sem bil vedno mnenja, da je poleg elementov obvezne opreme, kot so zaupanje, prijateljstvo, sposobnost sklepanja kompromisov in podobno, seks tisti ključni in odločujoči faktor, ki dva uspe ali ne uspe povezati do te mere, da njuna veza živi … večno? Ne vem, recimo raje dolgo. Kaj se zgodi s starostjo in upadom spolne želje namreč nikoli nisem do potankosti razmislil. Kaj je takrat tisto vezivno tkivo med dvema?
Morda pri moškem željo po rednem spolnem stiku zamenja denimo želja po dobrem jabolčnem zavitku, pri ženski pa se pojavijo nadomestki v obliki torbice ali novih bisernih uhanov. Povsem možno, ampak po pravici povedano ne vem zagotovo. Sem pač premlad, da bi segel tako daleč v sklepanju. Vem pa, da sem se morda zmotil že pri prvi predpostavki.
Gotovo so redne in zadovoljive spolne prakse za obstoj neke stalne veze potrebne, morda celo nujne, vendar iz lastnih izkušenj in iz povsem moške perspektive ugotavljam, da s tem, ko si zgolj potešil svojo partnerko, nisi opravil niti pol posla. Nekomu, ki cel dan skrbi za partnerjevo rit, zvečer pravzaprav sploh ne bo do seksa.
Kaj torej, če seks sploh ni odločilen faktor? Kaj če nima niti približno toliko teže kot mu jo radi pripisujemo? Kaj, če je prava vrednost moža (ali žene) zgolj v tem, da od nas prevzame čim večji del opravil in nam na ta način olajša življenje?
Ja, morda se sliši grozno, ampak gotovo se velik del nezadovoljstva, ki ga doživljamo v določeni vezi rodi prav iz preobremenjenosti in prevelike zasedenosti. Tej sledi pomanjkanje prostega časa za hobije, sprostitev ter vse tisto kar nas pač veseli.
Če osvetlimo zadevo z druge perspektive, se lahko vprašamo, če bi povprečna ženska lahko dala na čevelj moškega, ki bi vsak dan skuhal kosilo, pomil posodo, opral in zlikal perilo, za nameček pa še posesal preproge in zdrgnil ploščice? Za dober seks si konec koncev še vedno lahko omisli ljubimca. Takega, ki ne bo znal nič od naštetega, bo pa izurjen v povsem drugih stvareh. In seveda tudi ustrezno opremljen. Mar ne počenja veliko moških nekaj podobnega?!
Sam sem se vedno imel za precej urejenega moškega, ki zna popolnoma sam skrbeti zase in za svoje stanovanje. Nisem nemaren, po drugi strani pa bi težko rekel, da z veseljem čistim in pomivam.
Toliko kot je pač potrebno, da je stanovanje še vedno urejeno in relativno pospravljeno.
In ker po mojih skromnih ocenah, sodim nekako v zlato povprečje na skali pospravljanja, sem imel priložnost na lastni koži izkusiti življenje v vezi s partnerko, ki se na tej isti skali nahaja na moji levi, kasneje pa tudi z osebo, ki je, vsaj kar se pospravljanja in urejenosti tiče, na tej skali usmerjena precej bolj desno od mene.
Življenje s prvo je bilo milo rečeno neznosno, pri čemer je imel ‘konflikt hišnih opravil’ veliko vlogo.
V vezi ni hujšega občutka kot spoznanje, da si za vse sam in ko veš, da nihče ne bo posesal, pomil, pospravil ali pobrisal, če tega ne boš storil sam. Dokler živiš sam in skrbiš zgolj zase, to seveda ni problem, ko prevzameš še skrb za partnerja, in eventualno otroka, pa stvari postanejo nevzdržne. Začneš se spraševati zakaj je tako? Zakaj si lahko partner privošči precej večji delež počitka? Zakaj je njeno ali njegovo delo vredno več? Zakaj je vse breme prepuščeno meni? Od vseh teh vprašanj postaneš tečen in zagrenjen. Partner to opazi, vendar se ne spremeni. Ne zna, noče ali ne zmore. Pravzaprav je to povsem vseeno.
Konflikt preraste v spor, ta v zamero, ki nikoli ni razrešena. Nasprotno. Zadeve se kopičijo iz dneva v dan. Na koncu se prenesejo na vsa ostala področja partnerske veze, tudi na tista, ki so prej funkcionirala povsem zadovoljivo. Še seks se ti zdi, da je postal nekako … parazitski. Vse to te izčrpa do točke, ko lahko samo še dvigneš roke in brez občutka slabe vesti pustiš vse skupaj za seboj.
Kasneje pa sem bil deležen povsem drugačne izkušnje. Ko je prišla ona, mi je spremenila življenje. Hiša je bila pospravljena, kosilo vedno na mizi, cunje oprane in zlikane še preden 
sem jih uspel dobro umazati. Naenkrat sem imel več časa zase in svoje hobije. Več sem se lahko ukvarjal s športom, sprehajal po gozdu s svojim psom, pa pijače s prijatelji, koncerti… Naenkrat sem zaživel!
Kmalu pa se je vse skupaj vrnilo kot bumerang. Spoznal sem namreč, da sem se spremenil v, že ob sami misli me zmrazi po telesu, svojo bivšo. Znašel sem se na zidu, v katerega sem dolgo časa streljal tudi sam, le da so se vloge sedaj zamenjale. Vendar obogaten z znanjem preteklosti, ne bom pustil, da bi zadeve prerasle v kaj drugega kot popoldanski prepir.
V luči izkušenj lahko torej brez kančka dvoma zaključim, da je pomoč pri hišnih opravilih v partnerski vezi velikokrat odločilni dejavnik skupnega življenja. Vsem, ki se podate skozi življenje tako, da se z vso težo naslonite na partnerja, pa gre sporočilo: dober seks vas tokrat ne bo rešil. Raje ji (ali pa mu) za spremembo skuhajte kosilo. Prepričan sem, da bo partnerju leglo precej bolje kot orgazem. Trik pa je v tem, da slednji kljub temu (ali pa prav zato) nikakor ne bo izključen.
