Kolegica blogerka, zelo odprta v spolnosti, je poletje “drgnila” skupaj z Denisom, a na koncu doživela …
– Tajini zapisi – To je še iz obdobja veze z Urošem. Zelo sproščena sva bila in brez zadržkov. A ko je vstopil v kopalnico, ko sem imela brivnik v roki in si brila noge, sem ga prosila: “Prosim, odidi. To je zame intimno dejanje.”
Od nekdaj zavračam svojo poraščenost. Narava me na mojo žalost ni obdarila z gladkimi nogami in nežnimi dlačicami. Tako že od zgodnjih najstniških let, ko sem svoj dodatek narave določila za nesprejemljivo dejstvo, poleg depilacijskih krem, voskov, enih in drugih aparatov, za redno in hitro odstranjevanje slutene »gošče« še najpogosteje skrbim kar s plastičnim brivničkom za enkratno uporabo.
Ah, težava, ki ji ženske podlegamo že od pamtiveka. Toliko manj moški, ki so jim v obdobju starega Rima gladke noge med drugim predstavljale družbeni status. Danes pač toliko, kolikor zapoveduje narava moškega profesionalizma in samovoljnih posegov.
Ure in ure sem sposobna prebiti v kopalnici, da opravim obred »čiščenja«. No, saj ni res! Pretiravam … Rutina, osvojena v letih, mi vzame slabe pol ure za natančno zastavljen poseg brez ostalih lepotilnih dodatkov.
*
Dan med nudisti se je iztekal. Še toaleta pred odhodom in potem greva.
“Te bom kar pri avtu počakal,” je rekel.
Jaz pa nazaj: “Ne greš z mano pod tuš? Dve britvici sem vzela s sabo. Eno zate, eno zame. Saj veš … menila sva se …”
Seveda sva šla skupaj v prostorno tuš kabino. Vsak s svojim brivničkom v roki, namenjenim mojima nogama …
Namilim. Potegnem. Potegne še Denis. NI DOBRO. Seveda! Občutek pri drugem neredko izda. Tako sem varietejske akrobacije z brivničkom izvajala sama. Denis pa se je naslajal na dotikih ob moje telo … Jaz priklonjena k nogi, Denis z udom od zadaj med nogi, po ritki, k anusu …
“Si že kdaj v ritko?” me vpraša.
“Pa ti, Denis?” sem se obrnila k njemu. Njegov ud je bil tokrat popoln v vsej svoji dolžini, v vsej debelini. S čvrsto gladko glavico gobana. Lep. In poželjiv.
Prijela sem ga v roko. Pokleknila na koleno. Obliznila glavico in si ga vzela v usta.
Dolg, dolg, dolg poteg. “Odneslo me bo!! Kaj mi počneš?!”
Dvignila sem se. Z njegovim lepotcem v dlani.
“Pa ti, Denis? Si ti že v ritko?” sem se ponovila.
*
Dvesto metrov pred hišo, v kateri čez poletje živim, je ustavil.
“Veš … Rad te imam …« je začel, pa ne dokončal, ker sem ga prekinila.
“Čakaj, čakaj, Denis! RAD??! Ne razumem! Kaj se pa greš?!”
“Počakaj, da ti razložim,” je začel odpirati denarnico in razlagati o prijateljski ljubezni, pa spoštovanju. “Ne prekinjaj me. Že ves dan mi leži na duši. Nekaj strašnega ti moram povedati,” je še naprej iskal po denarnici.
“Strašnega, Denis? Kaj si okužen? Si HIV pozitiven?” sem ga, tokrat resna še sama, začela spraševati.
“Ne. Saj sem povedal, da se redno testiram. Še huje je, kot to.”
Prekleto! Kaj je v tem trenutku lahko še hujšega, sem se spraševala. HEPATITIS? Isto sranje … Kaj …??
“Poglej, to je fotografija moje žene. To pa je hči in to je moj sin,” je začel razlagati. JAZ PA V SMEH.
Ne, ni bil tisti smeh, histerično sprožen v šoku, ki ga um ne želi sprejeti. Ni bil smeh olajšanja pred nevarnostjo, ki več NE preti.
Lahkotno in od srca sem se smejala Denisovi zadregi in nastali situaciji. Odkrito sem se smejala padcu na svojem izpitu: “s poročenimi moškimi NE”, SVOJI SLEPI NAIVNOSTI, in njej so se z mano vred, že drugič smejali še osli v Dalmaciji. Ja, Denis pa tak svetnik, ki nam je natrosil zgodbo o dekletu, ki jo je tik pred poroko našel v objemu drugega moškega, in jo zaradi tega zapustil! IA .. IA .. IA, HAHAHA … Da te kap!!
Le kako naj se ne bi smejala? Svoji naivnosti! Svoji brezmejni slepi zaupljivosti?! In še bolj Denisovi nejeveri nad mojim smehom in resnim odgovorom, češ da je familija njegov problem. KI GA NE BO REŠEVAL Z MANO.
*
Res sem pisala o trikotnikih, v katere sem se mimobežno vpletla. Vedé. Nevedé. NI OPRAVIČILA. Ni potrebno. Zgodilo se je. Bilo je. AMEN.
V ZAKON SE NE MEŠAM. Toliko manj, če so posredi otroci.
In liberalna gor, liberalna dol. Zakon, ki naj bi temeljil na načelih zakona “kot se gre”, je zame NEDOTAKLJIV. Reči med zakoncema so njune reči. »Roke proč!« in držim se tega.
Denisova izpoved je še dolgo izvabljala smeh. Smejali smo se skupaj, kakopak. Slednjič je bilo treba potegniti črto pod druženje in postaviti mejo.
Drži, da je človek določil moralne zakone, neke družbene norme in nesmiselne omejitve v imenu samovoljnega ne-vem-česa. In drži, da oporekam marsikateri človeški neumnosti “v imenu najboljšega” (samo inkvizicije in križarskih, pa vseh ostalih verskih vojn se spomnimo .. itd itd!!). A imam svoja pravila in svoja načela. Teh ne kršim.
Tako se je tudi prigoda “Denis” počasi zaključila. Tu in tam se srečava na “oblečeni” plaži, ko se mi ob samotnih čereh pri nagcih stoži po živžavu ljudi.
Pozdrav. Nasmeh. Beseda, dve, tri … In delček zgodbice, ki ni nadaljevanje tele, se jo pa morebiti splača vključiti v kak tekst.
