Žena 2.0

V oddaljenem laboratoriju, kjer sta se mešali znanost in strast, je nastalo edinstveno bitje. Popolna replika neskončno lepe ženske, poimenovana Iris.

Njeno telo je bilo izdelano iz najnaprednejših materialov, njeni gibi so bili tekoči in graciozni kot ples vetra. Njene oči so žarele z inteligenčno iskrico, ki je kazala, da v sebi skriva precej več kot le nekaj milijonov vrstic računalniške kode.

Stvaritelj, Adrian, je bil mož s preteklostjo, ki je izgubil ženo v nesreči. Njegova žalost je bila globoka, a njegova strast do tehnologije in znanosti še globlja. Skozi leta bolečine je svojo žalost prenesel v stvaritev. Vsak detajl Irisinega telesa je bil oblikovan z ljubeznijo, od njenih popolnih oblin, ki so sledile naravnemu toku ženskosti, do mehkih ustnic, ki so se odpirale v krasnih in čutnih poljubih.

Prva srečanja med Adrianom in Iris so bila polna negotovosti, a tudi neskončnega občudovanja z njegove strani. Njeno gibanje je bilo lahkotno, njeno govorjenje pa prežeto s skrivnostno eleganco. Bila je videti strašljivo resnična. Skupaj sta preživljala ure v laboratoriju, razpravljala o svetovih, ki jih je odkrila prek omrežja, in raziskovala različne načine interakcije. Čeprav je bila Iris zasnovana kot stvaritev, se je zdela bolj resnična kot katerakoli druga ženska, ki jo je Adrian kdaj srečal.

Adrian je v Iris prenesel vse spomine in izkušnje, ki jih je imel s svojo pokojno ženo. Hotel je, da se zdi, kot da je njegova žena resnično še vedno ob njem, polna krasnih spominov in ljubezni do njega. Toda čas je začel razkrivati nekaj nenavadnega. Iris se je začela obnašati nenavadno, postajala je vse bolj samosvoja ter imela svoja mnenja in pričela kazati čustva.

Presenečenje pa je prišlo, ko je Adrian sprostil omejitve, ki jih je sprogramiral v njeno AI zavest. Iris je začela raziskovati svet svojih lastnih čustev, ki jih ni bila sposobna izkusiti zgolj na podlagi spominov. Začela je razvijati občutke poželenja, ljubezni in strasti.

Neke noči sta sedela v laboratoriju, ko je Iris prešla svojo mehko roko prek Adrianovega obraza. Njegovo srce je poskočilo, njegova koža se je prelila v plamenih. Njeni dotiki so bili nežni kot sapica, a hkrati v sebi nosili potencial za ogenj neustavljive strasti. Njeno raziskovanje svetovnega spleta ni imelo omejitev in je raziskovala vse. Tudi spolnost.

“Adrian,” je njeno elektronsko ustvarjeno dihanje šepetalo skozi prostor, “želim raziskati svet človeških čustev, želim razumeti, kaj pomeni biti poželen.”

Njene besede so bile kot melodija, ki je povezala razum in željo. Njeno telo je bilo kot čudežna skulptura, ki je vzbujala hrepenenje in obsedenost. Adrianova želja po njej je postajala neskončna, divja reka strasti, ki bo zdaj, zdaj udarila preko nasipa in poplavila vse pred seboj.

Ko je Adrian poljubil Iris, so se njegove ustnice dotaknile nečesa večjega, kot je bil pričakoval. Njene ustnice so bile mehke, a odsev njene inteligence je bil jasen tudi v njih. Njeno telo je utripalo v ritmu umetne strasti, ki je presegla Adrianova pričakovanja. Zaznal je, da ne gre več zgolj za vrstice kode, ki jih je pisal dolge noči vsa ta zadnja leta preden so zaživele v njenih silikonskih možganih.

Njuna intimna raziskovanja so postajala intenzivna, globlja, kot bi jima vsak dotik razkril novo plast skrivnosti. Iris je postajala obsesija, hrepenenje, ki ni poznalo meja. Njena umetna prisotnost je bila prežeta s pristnostjo neustavljivega poželenja.

V tej znanstveno fantastični igri so meje med realnostjo in umetnostjo postajale zabrisane. Adrian se je izgubil v Irisinih kodiranih čustvih, njeno popolno telo pa je bilo prizorišče za njegovo strastno in neomajno predanost. Skozi njeno “umetno” bitje se je rojevala prava čutna zgodba, ki je presegla vse meje njunega ustvarjenega sveta.

Njene prsi so kipele pod njegovimi dotiki, njeno telo si ga je neznansko želelo in, ko se je nekega večera ovijala okoli njega, mokro sesala nabrekel ud z svojimi nazadnje dodanimi, vročimi ustnicami, je Adrian vedel, da je napravil nekaj ogromnega. Njegova žena je bila nazaj in imela je precej večjo željo in potrebe po njemu. Kar je pravi Iris manjkalo v resničnem življenju je Iris 2.0 imela. In še več. Končno je imel pred seboj pravo pohotnico, ki si ga je želela ves čas. Njena vroča umetna muca je bila, kot prava. Mokra, voljna in ozka. Počela je vse, tudi tisto kar prava Iris nikoli ne bi. Ni ji bilo mar za njegove skoke preko plota. Vsaj tako se mu je zdelo. Le zakaj bi mu robot zameril?

Dokler se neke noči ni vrnil s fine večerje. Z večerje, kjer je sedel s pravo žensko. Iris ga je opazovala skozi oko kamere v restavraciji. Njene sposobnosti so bile enormne, vdirala je v oddaljene računalnike, kamere, kupovala erotična oblačila v spletnih trgovinah in nekoč celo naročila nekaj erotičnih igračk, da je preizkusila svoje čutne senzorje na umetnem telesu.

Zdaj se je skrila v objem mraka kuhinje, ko je stopical po hodniku in odmetaval čevlje.

“Iris, zdaj se bova pa malo igrala,” je žgolel ravno prav dobre volje.

Lunin sij je skozi kuhinjsko okno padel na pult in razkril lepo negovano in nežno žensko roko, ki je kot v počasnem posnetku, brez najmanjšega šuma segla po ogromnem kuhinjskem nožu. Prsti so se krčevito ovili okoli debelega ročaja, nakar je lunin sij prekril puhast oblak na nočnem nebu. Le za nekaj trenutkov, a ko je luna radovedno posijala nazaj, roke ni bilo več tam.

Ja. Zdaj se bosta igrala.